Začetne oblike parodontane bolezni lahko zdravi splošni zobozdravnik. K specialistu parodontologu zobozdravniki običajno napotijo zahtevnejše primere; paciente z zmerno in napredovalo parodontalno boleznijo. Obravnavamo tudi paciente, pri katerih je zaradi drugih bolezni in dejavnikov, ki vplivajo na parodontalno bolezen in stanje mehkih tkiv v ustih, potrebno globlje razumevanje in višja raven strokovnega znanja in izkušenj.

Za specialistično zdravljenje se lahko odločite tudi pacienti z začetno parodontalno boleznijo in s tem bolj zanesljivo preprečite njeno napredovanje.

Parodontalna bolezen je ena najpogostejših kroničnih vnetnih bolezni pri odraslih. Je posledica kopičenja in razmnoževanja bakterij v zobnih oblogah na površini zoba ob robu dlesni. Prizadene tkiva v neposredni okolici zoba. Med najpogostejše s plakom povezane bolezni obzobnih tkiv spadata gingivitis  in parodontitis.

Je najblažja oblika parodontalne bolezni, pri kateri je vnetje omejeno le na dlesen v okolici prizadetega zoba. Kaže se s pordelostjo in otečenostjo roba dlesni, ki začne krvaveti že ob običajnih mehanskih dražljajih, kot sta ščetkanje ali žvečenje trde hrane. Lahko je prisoten tudi ustni zadah.

Gingivitis je zelo pogost. Ob vsaj enem zobu je prisoten skoraj pri vsakomur, saj nastane že po nekajdnevnem zastajanju zobnih oblog. Mnogi se, ko opazijo, da dlesen krvavi, pri ščetkanju temu predelu izogibajo, kar je velika napaka. Z vsakodnevnim natančnim odstranjevanjem zobnega plaka z roba dlesni je namreč gingivitis mogoče preprečiti in povsem pozdraviti. Težava nastane, ko je ob zobeh prisoten zobni kamen ali ko so v ustih prevleke, mostički ali previsne plombe, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog in otežujejo vzdrževanje dobre ustne higiene. V tem primeru mora zobozdravnik naštete dejavnike odstraniti, sicer lahko dolgotrajno vnetje dlesni napreduje v parodontitis.

Zdravljenje gingivitisa je enostavno. Z vzpostavitvijo dobre ustne higiene  in preprostimi preventivnimi zobozdravniškimi posegi, kot je odstranitev zobnega kamna in drugih dejavnikov, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog, je mogoče vnetje dlesni povsem odpraviti in pozdraviti tako, da ne pusti trajnih posledic.Videoposnetek prikazuje zdravljenje gingivitisa.

Dolgo trajajoči gingivitis lahko napreduje v parodontitis. Zanj je značilen propad povezave med zobno korenino in tkivi, ki korenino obdajajo in ki sidrajo zob v čeljusti: čeljustno kostjo in zobnim ligamentom. Kost okrog zoba se razgrajuje, posledica je nastanek obzobnih žepov.

Ker vnetje dlesni ne boli, ostane bolezen velikokrat neprepoznana, nezdravljena in počasi napreduje. Po več letih, običajno pa desetletjih napredovanja in propadanja obzobnih tkiv, se zobje pričnejo premikati, izraščati, majati, v končni fazi pa lahko spontano izpadejo.

Parodontalno bolezen sprožijo jo bakterije zobnih oblog, ki se najpogosteje razvijejo predvsem ob robu dlesni oz. na področjih, kjer ni naravnih mehanizmov čiščenja.

Čeprav so bakterije v zobnih oblogah primarni dejavnih vnetja, na razvoj  in napredovanje parodontalne bolezni pomembno vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so sladkorna bolezen, psihični stres, genetski dejavniki in kajenje.

Kajenje povzroča okvaro žil v obzobnih tkivih, zato so znaki vnetja (rdečina dlesni, krvavitev) pri kadilcih pogosto odsotni.

Ob prvem pregledu se seznanimo z vašimi težavami in pričakovanji glede zdravljenja. Zanimajo nas tudi vaše splošno zdravstveno stanje, druge dosedanje bolezni, morebitne alergije, zdravila, ki jih uživate, razvade (kajenje), saj vse to lahko vpliva na primarno bolezen in način zdravljenja.

Nato opravimo natančen pregled zob, obzobnih tkiv in celotne ustne votline z zapisom stanja, kar nam je skupaj z rentgensko analizo zob in čeljustne kosti v pomoč pri postavitvi diagnoze, načrta zdravljenja ter spremljanja poteka bolezni.

Pisni izvid, ki vključuje ugotovitve pregleda in načrt zdravljenja, naknadno pošljemo napotnemu zobozdravniku, vam pa takoj po pregledu objasnimo stanje in predstavimo dane možnosti zdravljenja.

Pri tem po potrebi sodelujemo z zobozdravnikom, ki vas je napotil, pa tudi s specialisti drugih področij. Ker ne opravljamo storitev splošnega zobozdravstva, pacientom, ki izbranega zobozdravnika nimajo, priskrbimo kontakt, če sami to želijo.

Ob prvem pregledu imejte s seboj oz. nam prosim predhodno posredujte po elektronski pošti ortopantomogram (lahko je do dve leti star) in seznam zdravil, ki jih jemljete.

Pregled traja približno 45 minut.

Za oceno napredovalosti parodontalne bolezni ocenimo rentgensko izgubo čeljustne kosti in globino obzobnih žepov. Z napredovalostjo bolezni se globine žepov poglabljajo, s tem pa veča in spreminja sestava bakterij v njih.

Vsak žep globine 5 mm in več zahteva zdravljenje. Nezdravljena parodontalna bolezen pogosto vodi v izgubo zob

Pacienta že na začetku seznanimo z boleznijo, ga poučimo o pomenu dobre ustne higiene in načinih njenega izvajanja. Ustno higieno v postopku zdravljenja nadzorujemo, pacienta pa spodbujamo, da zanjo skrbi.

Zdravljenje parodontitisa poteka v treh fazah.

Prva faza je higienska faza, to je osnovno, vzročno zdravljenje, med katerim opravimo vse postopke, ki zmanjšujejo količino bakterijskih zobnih oblog. Te so glavni krivec za nastanek parodontalne bolezni.

Če po vzročnem zdravljenju parodontalne bolezni še vedno med zobmi in dlesnijo ostanejo obzobni žepi in je zaradi bolezni čeljustna kost v okolici zob močno poškodovana, se odločimo za kirurško zdravljenje, ki odstrani obzobne žepe in popravi obliko čeljustne kosti v okolici prizadetih zob.

Doseženo stanje vzročnega in kirurškega zdravljenja je potrebno ohranjati z rednimi vzdrževalnimi zdravljenji.

Z ultrazvokom oz. sonično odstranimo mehke in trde zobne obloge – zobnega kamna. Odstranimo tudi vse ostale dejavnike, ki omogočajo zadrževanje bakterijskih zobnih oblog, kot so previsi plomb in fiksnoprotetičnih izdelkov, kjer je to mogoče. Sledi luščenje in glajenje korenin ter dezinfekcija celotne ustne votline z uporabo antiseptika.

Zobe, ob katerih je bolezen napredovala že do te mere, da jih tudi z zdravljenjem ni več mogoče ohraniti, v začetni fazi izderemo in nadomestimo z začasnimi protetičnimi nadomestki, ki jih pacienti nosijo do konca parodontalnega zdravljenja.

Videoposnetek prikazuje oralno-higiensko fazo.

Način operacije vedno prilagodimo stanju obzobnih tkiv ob kontrolnem pregledu po higienski fazi.

Odoločamo med resektivnimi postopki zdravljenja, s katerimi z dodatno odstranitvijo tkiva v okolici zmanjšamo obzobne žepe in obnovitvenimi (regenerativnimi) postopki, pri katerih z uporabo različnih biomaterialov obnovimo obzobna tkiva, predvsem njihovo povezavo z zobno korenino. S konzervativnimi mikrokirurškimi postopki pa s posebnimi tehnikami med operacijo ohranjamo večino tkiva, ki ga izkoriščamo za ustvarjanje stabilnega okolja rane, ter s tem omogočimo, da v rani naravni mehanizmi celjenja spodbudijo obnovo tkiv po naravni poti, brez uporabe posebnih biomaterialov.

Bolnika na poseg ustrezno pripravimo; s posebnimi razkužili ga umijemo okrog ust in pokrijemo s sterilnim pregrinjalom. Ob zobe, kjer se bo izvedel operativni poseg, se aplicira lokalni anestetik. Sledi kirurški poseg, ki traja približno eno uro. Po končanem posegu se kirurško rano zašije. Kontrolni pregled in odstranitev šivov sledita čez 7–14 dni.

Ob upoštevanju navodil, ki jih bolnik dobi po posegu, je nevarnost zapletov majhna. Če se oteklina in bolečina 3 dni po posegu stopnjujeta, se bolnik oglasi v ambulanti pred datumom kontrolnega pregleda.

Vzdrževalno zdravljenje pomeni redno mehansko (običajno ultrazvočno) odstranjevanje bakterijskega biofilma iz površin korenin ter plitvih obzobnih žepov, ki lahko ostanejo po higienski fazi oz. kirurškem zdravljenju. Izvajajo se v časovnih intervalih, ki se gibljejo med 3 in 12 meseci in jih določimo s pomočjo parametrov za oceno tveganja za ponovitev in napredovanje parodontitisa, za vsakega pacienta posebej. Traja vse življenje.

Vzdrževalna zdravljenja, ki jih izvajajo splošni zobozdravniki oziroma ustni higieni, je potrebno izvajati tudi ob odlični ustni higieni in odsotnosti zobnega kamna. S tem želimo preprečiti ponovno infekcijo in nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv. Opustitev ali nezadostno podporno zdravljenje vodita v ponovitev vnetnega procesa in nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv.

Laser ima v medicini zelo široko uporabno vrednost. Rezultati številnih študij o uporabi laserjev za mehansko instrumentacijo korenin in lasersko dezinfekcijo (fotodinamično zdravljenje) so različni, vendar zaenkrat žal še ni znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali, da je njihov učinek, primerjalno s klasično mehansko instrumentacijo, večji.

Parodontitis je kronična bolezen, ki traja vse življenje. Z zdravljenjem parodontitisa se v veliki večini primerov (več kot 85 %) ustavi napredovanje parodontalne bolezni in lahko ohrani večino zob. Je pa nastala izguba čeljustne kosti in odmik dlesni po zmanjšanju vnetja trajen. Prej kot pričnemo z zdravljenjem, enostavnejša je terapija, prognoza zob pa ugodnejša. Zdravljenje traja vse življenje.

Parodontitis je kronična vnetna bolezen, ki vpliva tudi na splošno zdravstveno stanje. Bakterije, ki to vnetje povzročajo, namreč že ob običajnih mehaničnih dražljajih, kot sta žvečenje hrane ali ščetkanje zob, prehajajo v kri in tako povzročajo obolenja na oddaljenih organih. Strokovnjaki na podlagi številnih raziskav parodontalno bolezen povezujejo s kardiovaskularnimi boleznimi, sladkorno boleznijo, zapleti nosečnosti, boleznimi respiratornega trakta, nakazujejo pa se tudi povezave z boleznimi prebavil, revmatološkimi obolenji sklepov in nevrodegenerativnimi boleznimi.

Umik ali recesija dlesni ni nujno vnetne narave. Nastane tudi pri pacientih z zdravimi obzobnimi tkivi, kot posledica nepravilnega položaja zoba v zobnem loku, konstitucionalne predispozicije, med katerimi je  najpogostejši tanek biotip dlesni, ortodontskega zdravljenja ali mehanskih poškodb, povzročenih s ščetkanjem, nitaknjem ali piercingom. Recesije lahko povzroča estetske ali funkcionalne težave, vendar ne predstavljajo nevarnosti za izgubo zoba.

Zdravljenje recesij je kirurško. Prekrivamo lahko posamezni zob ali več zob hkrati. Namen kirurških posegov je izboljšanje estetskega izgleda, zmanjšanje preobčutljivosti zoba, povečanje pasu poroženele dlesni okrog zoba in s tem preprečitev nastanka kariesa in vnetja dlesni ob zobu.

Pred posegom ocenimo velikost recesije ter razpoložljivost tkiva v okolici defekta in na nebu. Ob zobe, ki so predvideni za prekrivanje recesij, se aplicira lokalni anestetik. Ko za donorsko mesto izberemo nebno sluznico, se aplicira anestetik tudi na nebo. Bolnika se ustrezno pripravi na poseg; s posebnimi razkužili se ga umije okrog ust in ustrezno pokrije. Ko imamo v okolici defekta na razpolago dovolj tkiva za pokrivanje razgaljene korenine, operativni poseg izvedemo samo na področju samega defekta. Dlesen v okolici sprostimo ter vezane tkivne režnje premaknemo in prišijemo na nov položaj. Če pa je za prekrivanje recesije potrebno vezivno tkivo nebne sluznice, velikost odvzemnega mesta čim bolj omejimo, da zmanjšamo težave, ki bi se lahko pojavile na odvzemnem mestu. Delo je izredno natančno in nekoliko dolgotrajnejše kot pri običajnih operativnih posegih v ustni votlini. Bolnik dobi natančna navodila, kako ravnati med okrevanjem. Čez 14 dni sledita kontrolni pregled in odstranitev šivov. Šele takrat se lahko začne čistiti operirano področje, kar pa mora biti še naslednjih 14 dni zelo nežno.

Ob upoštevanju navodil, ki jih bolnik prejme ob posegu, zapletov ne pričakujemo. Če med okrevanjem ne miruje in ne upošteva navodil glede čiščenja, lahko ogrozi stabilnost rane ter poslabša celjenje.

Sanacija zob je možna na vidnem delu zob, nad robom dlesni. V primerih zobne gnilobe ali lomne poke krone zoba pod nivojem dlesni, kratke klinične krone ali obstoječe preparacije prevleke pod nivojem dlesni, dlesen s kirurškim posegom odmaknemo in podaljšmo klinično krono. Poseg se imenuje kirurško podaljšenje klinične krone. S kirurškim postopkom se z odstranitvijo dela dlesni in okolne kosti zob osvobodi. Postopek izpostavi zadostno količino zoba, da je mogoče natančno izdelati plombe in prevleke nad nivojem dlesni ter zagotoviti ustrezno ustno higieno mejnega področja, kar preprečuje nastanek zobne gnilobe in parodontalne bolezni.

Bolnika ustrezno pripravimo na poseg. To pomeni, da se ga s posebnimi razkužili umijemo okrog ust in ustrezno pokrijemo. Sledi delo v ustih. Operater dlesen sprosti in odmakne, da si prikaže kostni rob ob korenini. S sterilnimi svedri kostni rob zniža, kolikor je treba, in zagladi. Odmaknjen del dlesni ustrezno prilagodi in prileže. Dlesen se zašije s kirurškimi šivi. Bolnik dobi natančna navodila, kako ravnati med okrevanjem. Kontrolni pregled in morebitna odstranitev šivov sledita čez 7–10 dni.

Ob upoštevanju navodil, ki jih bolnik prejme ob posegu, zapletov ne pričakujemo.

Je kronična vnetna bolezen, ki je po vzroku, poteku in posledicah podobna parodontalni bolezni. Zajame mehka in trda tkiva ob zobnem vsadku (implantatu). Mehanizem nastanka je podoben kot pri parodontalni bolezni ob zobu. Na površini zobnega vsadka, ki je izpostavljen ustni votlini, se nabira biofilm, v katerem so bakterije, ki sprožijo gingivitisu podobno vnetje sluznice ob zobnem vsadku – PERIIMPLANTNI MUKOZITIS. Pojavi se pri več kot 70 % vsadkov.

Če vnetja sluznice ob implantatu ne zdravimo, lahko napreduje in povzroči razgradnjo kosti ob implantatu. Takšno stanje imenujemo PERIIMPLANTITIS (podoben parodontitisu) Po ocenah je prisoten pri 10–20 % ljudi z zobnimi vsadki.

Bakterije v biofilm, ki naseljuje zobni vsadek, prehajajo iz drugih predelov ustne votline. Pri posameznikih s parodontalno boleznijo je patogenih bakterij v obzobnih žepih več kot pri zdravih osebah, zato je tudi tveganje za nastanek periimplantitisa večje.

Zdravljenje PERIIMPLANTITISA je zaradi podobnega vzroka nastanka in podobnega mehanizma razgradnje tkiv okrog vsadka podobno načelom zdravljenja parodontitisa.

Osnovni cilj zdravljenja je odstranitev bakterijskega biofilma s površine implantata, s čimer odpravimo vnetni proces in preprečimo nadaljnjo razgradnjo kosti ob vsadku. Poteka po fazah.

V prvi fazi zdravljenja se poslužujemo postopkov mehanskega odstranjevanja trdih in mehkih oblog, uporabe antiseptikov, antibiotikov in laserskega zdravljenja. Nekiruškemu zdravljenju sledijo različnini kirurški postopki, pri kateri navoje okuženega dela vsadka z diamantnimi svedri zgladimo, ob nastalih kostnih kraterjih pa skušamo z vstavitvijo različnih materialov doseči obnovo razgrajene kostnine.Tudi ob implantatih so redne kontrole in vzdrževalna zdravljenja ključ za dolgoročno stabilnost.

Žal smo pri zdravljenju periimplantitisa zaenkrat manj uspešni kot pri zdravljenju vnetja obzobnih tkiv. Zgodnje odkrivanje vnetja zelo izboljša možnosti uspešnega zdravljenja.

Bolnika na kirurški poseg ustrezno pripravimo. To pomeni, da ga s posebnimi razkužili umijemo okrog ust in ustrezno pokrijemo s sterilnim pregrinjalom. Ob zobe, kjer se bo izvedel operativni poseg, se aplicira lokalni anestetik. Sledi kirurški poseg, ki traja približno eno uro. Po končanem posegu se kirurško rano zašije. Kontrolni pregled in odstranitev šivov sledita čez 7–14 dni.

Specialist parodontolog je zobozdravnik, ki je po končanem šestletnem študiju dentalne medicine opravil specializacijo s področja preventive, diagnostike in zdravljenja parodontalne bolezni. V Sloveniji specializacija traja tri leta. V tem času specialist pridobi znanja o najnovejših tehnikah diagnostike in zdravljenja parodontalne bolezni, ustnih bolezni, estetskih posegov na vstavitve zobnih implantatov  in zdravljenja vnetja ob njih.

Začetne oblike parodontane bolezni lahko zdravi splošni zobozdravnik. Specialist parodontolog običajno zdravi zahtevnejše primere; paciente z zmerno in napredovalo parodontalno boleznijo. Obravnava tudi paciente, pri katerih je zaradi drugih bolezni in dejavnikov, ki vplivajo na parodontalno bolezen in stanje mehkih tkiv v ustih, potrebno globlje razumevanje in višja raven strokovnega znanja in izkušenj.